VDSS sodba Pdp 561/2014

Jedro

Plačilo obratovalnih stroškov na določenem naslovu za tri osebe, kot izhajajo iz dopisa, še ne pomeni, da je tožnik v spornem obdobju dejansko bival na tem naslovu.

Tožniku ni mogoče očitati, da je neupravičeno prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višjem znesku, ker naj bi v spornem času dejansko bival na drugem naslovu. Zato ni obstajal razlog na strani tožnika, zaradi katerega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 4. 2011 nezakonita in se razveljavita ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 12. 5. 2011 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od vključno 3. 10. 2011 do vključno 19. 3. 2012 (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 13. 5. 2011 dalje in v roku 8 dni in pod izvršbo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od vključno 3. 10. 2011 do vključno 19. 3. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 13. 5. 2011 do 31. 5. 2011 obračunati in izplačati bruto nadomestilo plače v višini 666,38 EUR, od 1. 6. 2011 dalje pa obračunati in izplačati bruto mesečno nadomestilo plače v višini 1.127,66 EUR, od bruto zneskov plače je dolžna tožena stranka v roku 8 dni obračunati in odvesti davke in prispevke, ter tožniku izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od vključno 3. 10. 2011 do vključno 19. 3. 2012 pa obračunati prikrajšanje pri plači v zneskih, razvidnih iz druge alineje III. točke izreka, od navedenih bruto zneskov prikrajšanja pri plači je tožena stranka dolžna v roku 8 dni obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestila prikrajšanja pri plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je za 461,28 EUR bruto višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katero zahteva, da ji toženec plača znesek v višini 953,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.016,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter ugodi zahtevku pritožnice po nasprotni tožbi oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je dopustilo modifikacijo tožbenega zahtevka v zvezi z ugotovitvijo neveljavnosti sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ker je takšna sprememba smotrna za razrešitev spora. Tožena stranka je ugovarjala prekluzijo, o tem pa se sodišče sploh ni opredelilo. Vztraja pri ugovoru prekluzije, saj je bil tožnik vezan na rok vložitve tožbe za izpodbijanje aktov, s katerimi ne soglaša, tožba je bila vložena 6. 6. 2011, sklep druge stopnje izdan 20. 4. 2011 in vročen 12. 5. 2011. Zahtevek je torej nesklepčen. Na strani tožnika je, da v zakonskem roku izpodbija akt, s katerim ne soglaša. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov napačno ugotovilo, da ne obstaja zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da ni dokazana okoliščina, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede časa povračila (ne) upravičenih stroškov za obdobje od julija 2009 do februarja 2011 in ne od februarja 2009, kot je vtoževala tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi). Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo račun na prilogi A28, iz katerega izhaja, da je bila 22. 6. 2009 pri A.A., na naslovu B. 13, D., montirana kuhinja. Napačno je zaključilo, da do vselitve v stanovanje ni prišlo takoj po nakupu, temveč šele po montaži kuhinje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) račun (priloga A28) predložil šele na zadnjem naroku 2. 4. 2011, s čimer je bil absolutno prekludiran. Sodišče je tudi popolnoma prezrlo dokaz - dopis C. d.o.o. z dne 26. 1. 2012, v katerem je izrecno navedeno, da so bile v stanovanju na naslovu B. 13, D., od februarja 2009 prijavljene 3 osebe za delitev skupnih stroškov, kar dokazuje, da je toženec po nasprotni tožbi že od februarja 2009 stanoval na tem naslovu. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede prebivanja tožnika v spornem obdobju, saj je sledilo zgolj navedbam tožnikovih prič, pri čemer je prezrlo listinske dokaze, ki so po mnenju tožene stranke edino verodostojni. Tožnikove priče so prijatelji in sorodniki, listine pa imajo status verodostojnosti. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, tožena stranka pa trdi, da je dokazala tožnikovo preselitev na naslov v D. in s tem neutemeljeno prejemanje stroškov od februarja 2009, zato sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, podalo analitično dokazno oceno v skladu z napotili višjega sodišča in pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo nobene kršitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ne drži navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora prekluzije. Opredelilo se je s tem, ko je navedlo pravno podlago svoje odločitve. Tožena stranka v sporu ni uspela dokazati niti očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi, torej tudi ne obstoja znakov kaznivega dejanja. Odločitev po nasprotni tožbi je odvisna od odločitve o tožbi. Ugoditev tožbenemu zahtevku je narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Ker je pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku neutemeljena, je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev po nasprotni tožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu že odločalo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, zahtevku tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) pa je delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je pritožbama tožnika in tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 579/2012 z dne 14. 9. 2012 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora prekluzije. Tožnik je spremenil tožbo z razširitvijo tožbenega zahtevka še na odpravo sklepa Komisije za pritožbe z dne 20. 4. 2011, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011, po izteku trideset dnevnega roka od vročitve tega sklepa. Po stališču pritožbenega sodišča tožniku zaradi navedenega ni mogoče odreči sodnega varstva, saj iz navedb v tožbi nedvomno izhaja, da je tožnik prejel odločitev Komisije za pritožbe ter da je tožbo vložil v roku trideset dni po prejemu sklepa Komisije za pritožbe.

V skladu s 1. alineo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, torej, da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. S sklepom tožene stranke z dne 15. 3. 2011, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 20. 4. 2011, je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije v skladu z določbo prvega odstavka 211. člena KZ-1, ter naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožnik kmalu po nakupu stanovanja, najkasneje junija 2009 dejansko vselil v novo stanovanje na naslovu B. 13, D., od začetka januarja pa dejansko ni živel več na naslovu E. 17, F., kjer je nekaj časa prebival z družino kot podnajemnik, ko se je tja preselil iz stanovanja na naslovu G. 8/a, F. V obdobju od junija 2009 do vključno januarja 2011 naj bi si tako tožnik mesečno pridobil protipravno korist v znesku 36,00 EUR iz naslova previsoko izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, skupaj v navedenem obdobju 720,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik na naslovu B. 13, D. dejansko vsakodnevno bival, kar naj bi pomenilo, da je iz navedenega naslova vsakodnevno prihajal na delo v obdobju od junija 2009 do februarja 2011. Ugotovilo je, da plačilo obratovalnih stroškov na navedenem naslovu za tri osebe, kot izhajajo iz dopisa C. d.o.o., še ne pomeni, da je tožnik v spornem obdobju dejansko bival na tem naslovu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so bila pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zakaj je sodišče prve stopnje pri presoji odločilnega dejstva dalo težo dokazom tožnika, je prepričljivo pojasnilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej, dokaze primerjalo med seboj in upoštevalo rezultat celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). V zvezi s pritožbenim očitkom, da listinski dokazi (dopis C. d.o.o. z dne 26. 1. 2012, da so na naslovu B. 13, D. prijavljene tri osebe) ne potrjujejo izpovedb zaslišanih prič o dejstvu dejanskega prebivanja tožnika v spornem obdobju, gre dodati, da skladno z načelom proste dokazne ocene, veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže, kot se zavzema pritožba. Ob ugotovitvi, da tožniku ni mogoče očitati, da je neupravičeno prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višjem znesku, ker naj bi v času od junija 2009 do februarja 2011 dejansko bival na naslovu B. 13, D., ne pa na na naslovu G. 8/b, F., je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni obstajal razlog na strani tožnika, zaradi katerega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno odločitev je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo da se zahtevek tožeče stranke (po nasprotni tožbi) glasi na obdobje od februarja 2009, sodišče prve stopnje pa naj bi presojalo zahtevek po nasprotni tožbi v obdobju od junija 2009 do februarja 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) vtoževala povračilo stroškov prevoza za celotno obdobje v znesku 953,81 EUR, zahtevek v navedeni višini pa je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo (tč. IV. izreka). Ugoditev tožbenemu zahtevku je narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in ker je pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku neutemeljena, je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev po nasprotni tožbi.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (154. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 775/2016
• VDSS sodba Pdp 244/2010
• VDSS sodba Pdp 996/2010